Ireno poznam nekaj mesecev. K meni je prišla po nasvet, ker jo je strah pred smrtjo preganjal že nekaj časa. Tako močno iz dneva v dan, odkar je izgubila sina po težki bolezni, da ni več imela moči normalno vsakodnevno delovati kaj šele spati. Začela jo je mučiti nespečnost in ni našla pravega mirnega ritma svojega dolgočasnega življenja. Tako se je sama izrazila, večkrat zapored in zdelo se je, da ne bova nikamor prišli. Pravzaprav sem nekega dne ugotovila, da želi ohranjati svojo negotovost, da se je nanjo precej navadila in da je v njej mirna in varna. Vedela sem, da jo bo težko premakniti naprej, da bo lažje zaživela na novo, kot je temu rada sama po domače rekla.
Rilke je nekoč dal nasvet mlademu pesniku in dejal: “Imejte potrpljenje z vsem, kar je nerazrešeno in poskušajte ljubiti vprašanja sama po sebi.”
Ko sva o tem govorili, se je Irena počutila izjemno nelagodno. Razložila sem ji, da je prav takšen občutek normalen, če hočemo narediti kakšno spremembo. Ireno pogosto preplavlja občutek kesanja. Kesa se zaradi tistega, česar nikoli ni naredila, zaradi poti, ki je ni ubrala, pa si jo je želela. Zaradi izgubljenih priložnosti, zaradi tega, ker se je vedno predajala svoji družini in potrebam drugih. In zgrozila se je ob vprašanju, kako bi svoje življenje živela, če bi ga lahko še enkrat dobila v svoje roke in odločanje. Bi kaj ponovila, morebiti kaj spremenila, ali pa bi ga živela popolnoma drugače? Irena je priznala, da se s tem vprašanjem nikoli ni ukvarjala, da je življenje samo živela in da tako ničesar ne more spremeniti. Da, res je, kar se je zgodilo ne moremo več spremeniti, lahko pa vplivamo na vsak sleherni dan, ki se bo zgodil v prihodnosti. Pomembno je namreč spoznanje, da življenja ne živimo dobro, če se smrti bojimo. Strokovnjaki in dolgoletni praktiki pravijo, da se smrti boji tisti, ki življenja ne živi v polni meri oz. ima neizživeto življenje. Zatorej, veselimo se življenja enega samega in edinega in ga začnimo dobro živeti – uzrimo se v svojo prihodnost.
Obstaja pa tudi druga dobra novica, da se strah pred smrtjo lahko celo zmanjša, saj se omili grozo, ki jo oseba ob tem čuti, ob tem se izkoristi izkušnja prebuditve ter se na različne načine spodbudi pogled na osebnostno rast in pogled na prihodnost.
Irena se je počasi sproščala, saj je bila ta tema zanjo in za njeno družino tabu, ko se je sin poslavljal. Šele sedaj lahko o smrti v miru razmišlja in se pripravlja na nadaljnje korake. In ko je nazadnje odhajala, si je zadala cilj, da vendarle razmisli, kaj točno je tisto, česar se tako boji. Vzporedno pa se je soočala še z drugim izzivom – kako pokazati ljubezen, saj njena družina ni nikoli odkrito pokazala ljubezen, ravno nasprotno. Bila je družina skrivnosti in molka; čustev, posebno pozitivnih niso nikoli izkazovali.
Irena je bila tokrat jasna. Želi dati smisel svojemu življenju in pripravljena se ja za to potruditi in poglobiti vase. Povedala je, da zjutraj vstane in se vpraša, kaj bi rada tisti dan počela, kaj si prav zares želi. Pri njej so ta vprašanja terjala kar veliko vaje, saj nobeno razmišljanje ni bilo tako samoumevno kot se je sprva zdelo, ker skoraj vse – zunanja pričakovanja, strah pred neuspehom, osramotitvijo in še čem – je bilo pri njej samoumevno. To vse so nepomembne stvari, ko se srečamo s hudo boleznijo ali izgubo človeka. V življenju tako ne moremo ničesar izgubiti in ničesar ne bomo odnesli s sabo. Zakaj ga torej ne bi živeli pristno, prijetno in polno, tako kot smo si zamislili – obkroženi z dobrimi ljudmi, lahko smo tudi samo sami s sabo, ker nam tako pač paše, izpolnjeni ob skodelici kave, ki jo imamo najraje. Lahko pa smo izpolnjeni samo ob tem, da ponovno preberemo svojo najljubšo knjigo iz otroštva. Vsak naj sam pri sebi poišče tisti pravi smisel in veselje do življenja.
Nečesa pa se moramo zavedati. Nihče si ne želi konca in vendarle mu ne moremo ubežati. Pravzaprav je konec najboljša iznajdba in gonilo življenjskih sprememb. S koncem brišemo stare reči in odpirajo se nove reči ali dejanja, ki nam ponujajo nove priložnosti.
Torej življenja ne zapravljajmo tako, da živimo življenja drugih, ne ugajajmo drugim, ne bodimo sužnji časa, temveč poiščimo tiste lepe radosti in preudarne korake, ki naše življenje polepšajo in ga žlahnijo. In kot pravi pisatelj, najpomembnejše od vsega je to, da ste do sebe iskreni, pogumni, da sledite svojemu srcu in intuiciji, saj nekako že vesta, kaj v resnici želite postati in početi, v dneh, ki vam jih je naklonilo vesolje.
Misli in poglabljanje vase sta lahko generalka za nadaljnje življenje. Generalko lahko izvedete sami ali pa si za poglabljanje in težke vsebine poiščete strokovno pomoč.
Natalija Kotar, prof., specializantka psihološke analize pod supervizijo
