Viktor je izgubil ženo že pred mnogimi leti. Za rakom je umrla. Takrat se mu je podrl svet in ni vedel, kako bo živel brez nje. Zaradi hude žalosti je shujšal. Ni imel moči in energije za službo, zato je nekaj časa ostal doma. Ker ni in ni našel poti k boljšemu razpoloženju, se je odločil, da se preseli na domačijo svoje mame. Domačija mu je veliko pomenila, saj je tam gor zrasel, kot radi pravimo. Pričel jo je urejati. Prenovil je hišo, uredil vrt, obnovil garažo in objekt, kjer je bil včasih hlev. Še danes se spomni, kako se je nad hlevom v skednju igral in preganjal kokoši, race in purmane, ki so ležerno krožili okrog hiše. Dnevi in meseci so tako minevali. Redkeje so ga prišli obiskat njegovi otroci, ki so živeli kar daleč stran od njega. Včasih so mu prinesli kakšno dobroto, se z njim ob praznikih in obletnicah veselili, a Viktor je kljub vsemu po vseh teh mesecih in letih še vedno čutil praznino.
Veliko je razmišljal o tem, potem ko je na televiziji gledal oddajo o žalovanju, ali je sploh (dovolj) žaloval za svojo ženo. Ali ni nemara potlačil svoje občutke in se zamotil s prenovo domačije ter si niti ni dovolil, da bi se ukvarjal s težo izgube drage osebe ter si dovolil, da bi šel čez proces žalovanja, ki si ga želi naše duševno zdravje. O tem bi se lahko s kom pogovarjal. Da bi si poiskal pomoč ni niti pomislil. Zakaj? Ker ga je bilo sram. Kdo si pa danes poišče strokovno svetovanje? Kaj šele pogovor o težkih zadevah. Menil, je, da bo zadeva minila, če bo sam s sabo, a tudi samost ni pomagala. Ker je praznina ostajala, se je odločil narediti korak naprej, da si je poiskal pomoč.
Jana je mlada ženka, ki ima rada svojo prvo službo. Včasih se z večjim drugič z manjšim užitkom predaja izzivom ne delovnem področju. Najraje dela, kadar je sama in je tudi najbolj produktivna. Tako misli ona. Sodelavcem se izogiba, saj ima občutek, da ne bo imela kaj zanimivega za povedati. Pogosto se ji zdi, da ni dovolj pametna, da ne bo znala ubesediti kakšno dobro misel. Kadar gredo sodelavci na pijačo, si hitro omisli kakšen izgovor, da ne more z njimi. Potem pa ji je vedno žal in doma premleva o čem se pogovarjajo in sanjari o tem, da govorijo tudi o njej. Rada bi se bolj vključila, a ne zbere moči, da bi bila bolj pogumna. Ko se strah zagrize v njene žile, jo dobesedno posrka in se mu ne more upreti.
Tako Viktor kot Jana živita svoje samotno življenje. In vendar moramo ločiti samost in osamljenosti. Vsak človek je rad kdaj sam. Ko sem sama rada berem, ustvarjam, pišem, skuham kaj posebnega. Lahko tudi enostavno nič ne počnem. Menim, da bi bilo dobro, da vsak dan pol ure ne bi prav ničesar počeli. Si predstavljate, da ničesar ne počnemo, tudi razmišljamo ne? Težko je to v današnjem času, ko smo obkroženi s toliko dražljaji. Lahko si recimo vzamem čas zase, sanjam, meditiram, si privoščim sproščujočo kopel ali pa samo poslušam glasbo, ki mi dobro dene. In če sem dobre volje še naglas zapojem. Se sploh ne spomnim, kdaj sem to nazadnje počela ali pa pela skupaj s prijateljicami. No, to bo res kmalu potrebno uresničiti.
Samost me lahko okrepi in mi ponuja možnosti, da napolnim baterije in razmišljam o kreativnem ustvarjanju v nadaljnjih dneh. Psihiater Storr se je veliko svojega časa posvečal kreativnosti in napisal, da se tudi otrok mora navaditi biti v družbi in zaigrati v samoti, saj tako buri in razvija svojo domišljijo.
Mislim, da Viktorja bolj muči osamljenost. Daje mu občutek praznine, ničvrednosti, nepripadnosti. Ta črni volk, ki ga notri razjeda, mu daje občutek, da sploh ne obstaja. Dostikrat je pomislil, da ni osamljen, saj ga tedensko obišče marsikdo, s komer o marsičem pokramlja. Tisto pravo pristno prijateljstvo pa kar pogreša. Ne zaveda se, da osamljenost ni odvisna od tega, koliko ljudi nas obkroža, osamljenost mu pušča vsakodnevno praznino, ki bi jo želel zapolniti.
Doktor Storr piše o pomembnih srednjih letih v življenju, ko bi bilo na mestu, da več razmišljamo o svojem življenju. Pravi, da je samota pomembna, saj lahko ponovno odkrijemo hobije, ki smo jih v mlajših letih zaradi družine zanemarili. Lahko odkrijemo nova področja, ki znajo biti za nas zanimiva in si postavimo majhne nove izzive. Gospod Storr opisuje primer gospe, ki je imela pri osemdesetih letih prvič razstavo svojih slik in je slikala do stotega leta. Pravi, da je druga gospa napisala knjigo o svojem življenju, neki slavni ruski pisatelj pa se je naučil voziti s kolesom šele pri šestinsedemdesetih letih.
Človek je socialno bitje. Tudi za Jano bi bilo dobro, da razišče svoje strahove, se z njimi sooči in postane aktivna. Odlično bi ji delo, če bi prišla so spoznanja, da je imeti iskrene prijatelje nekaj najlepšega, toplega in zanimivega na tem planetu. Prijatelji ti stojijo ob strani v dobrem in slabem in tudi poskrbijo, da si vzamemo čas zase, ter z njimi zapolnimo potrebo po druženju in sproščanju.
Tudi Jung v svojih delih opisuje in poudarja, da bi bilo dobro, da bi si ljudje ob občutkih, ki jim puščajo izrazito nelagodje, tesnobo, občutek zastoja, žalosti, nesmisla življenja in praznino, poiskali pomoč za ponovno uokvirjenje svoje življenjske poti. Naj nam ne bo nelagodno. Dober vir življenja predstavljamo ljudje drug drugemu.
Angleški psihiater Storr razpravlja tudi o tem, da smo ljudje vse preveč obsedeni z mislijo, da je zakon osnovni vir naše sreče. Če bi opustili to misel, bi se mnogo manj zakonov končalo v solzah. V knjigi Samota namenja besedo tudi o temi, ko ljudje menimo, da so globje veze odločilnega pomena v našem življenju in nam prinašajo srečo. Pravi, da to ne bo držalo, saj smo ljudje zelo različni. In kar srečo in zadovoljstvo predstavlja meni, morda komu drugemu ne bo prineslo toliko zadovoljstva. Najbolj pomembno je, da smo obkroženi v ljudmi, ki jih imamo radi, ki jim zaupamo in imamo z njimi odnose, v katerih smo lahko pristni in kdaj tudi slabe volje. Pomembno je, da smo sprejeti takšni kakršni smo. Mnogim ljudem pomeni sreča že samo dejstvo, ko so lahko osredotočeni na eno stvar in ob tem visoko strokovni in kreativni.
Viktor in Jana sta predstavnika različnih generacij. Beremo in opazujemo lahko, da med generacijami v duševnem dogajanju ni večjih razlik. Vse nas zanima kako poiskati mir, srečo in osebno zadovoljstvo. Ob tem je pomembno, da smo osebno dejavni. Lahko se npr. v jutranjem času pridružimo gospem v oranžnih majicah in z njimi telovadimo, lahko se vpišemo v kakšno dejavno lokalno društvo, lahko kakšnega starostnika odpeljemo na sprehod, morda se odločimo ponovno slikati ali pa se odpravimo z županjo na pohod. Glede na moje izkušnje lahko zapišem, da učenje tujega jezika predstavlja krasen izziv za naše možgane, ne glede na leta in če imamo še nekoliko sreče s skupino, potem se imamo lahko v družbi ostalih tečajnikov prav lepo. Ena od zanimivih dejavnosti bi lahko bila tudi skupinska telovadba, ki nam daje energijo za službene in družinske zadolžitve. Omenjeni načini nam nudijo majhne življenjske izzive in zadovoljevanje potreb po druženju, učenju in gibanju.
Razmislimo o svojem osebnem zadovoljstvu, o samoti, o osamljenosti in si dovolimo raziskovati lastne želje. Poglavitno je, da vse življenje odkrivamo elemente svoje lastne osebnosti in si dovolimo spoznati, da ego ni najpomembnejši.
